Srečo najdemo v skupnosti – ne na družbenih omrežjih

Mobilna telefonija, družbena omrežja in ostalo kar skupno poimenujemo pod pojmom digitalizacija naj bi nas skozi lastni razvoj povezala, v resnici pa nas je oropala pristnosti osebnih stikov. Velikokrat deluje, da raje delimo svoje uspehe na družbenih omrežjih, kot da bi ohranjali družbene vezi. Ljudje so dandanes med seboj povezani preko množice komunikacijskih kanalov, a hkrati srce parajoče osamljeni, kot še nikoli poprej. Hlastanje po več družbeno predefiniranih zunanjih razlogih za osebno srečo nam preprečuje, da bi opazili, da omenjeno hlastanje resnično ne hrani naše osebne sreče, hrani le samo sebe. Nam pa pušča občutek, da moramo doseči še več, biti še boljši, še lepši, še bogatejši, še pametnejši, še in še … nas potiska še bolj vsakega k sebi na rob egoističnega individualizma. Uči nas, da ne moremo delovati v sožitju s sočlovekom, ker bi to onemogočilo, da smo boljši od njega. Kako zgrešeno, kajne!

Zgodovina priča o dejstvu, da smo ljudje od vekomaj sobivali v skupnosti. Naj bo plemenska, vaška ali družinska, vsaka generacija je naslednji predajala zgodbe, znanja in izkušnje. Na ta način se znotraj skupnosti gradijo vezi pripadnosti, sreče in zvestobe skupnemu poslanstvu. Ponos, ki sta ga povezovanje in prispevek k »plemenu« prinašala, nas je sidral v okolje, kjer smo bili varni in doma.

Daleč se zdijo časi, ko je pripadnost pomenila več od individualizma, ko je bilo soustvarjati najbolj spoštovana in pomembna vrednota. Kako naj se danes vrnemo h koreninam, kjer nas odprtih rok pričakuje srčika sreče življenja osebnega poslanstva skozi soustvarjanje v širši skupnosti?

Lahko morda začnemo z majhnimi koraki in vsak dan nekaj minut posvetimo zavestnemu razmisleku o sreči, sočutju, altruističnemu delovanju in si na ta način skušamo vizualizirati boljši svet? Tako bomo postopoma preobrazili svoje miselne vzorce in jih usmerili nazaj k pozitivi. Ne v smislu »popolnoma se moram spremeniti in pustiti preteklost za sabo«, ampak bolj biti, kdor smo in slediti svoji lastni formuli na poti do sreče. Resnično je lahko tako enostavno. Uživajmo življenje, nabirajmo izkušnje, prijatelje, hvaležno ustvarjajmo srečo v družinskem in poslovnem življenju, počnimo, kar nam veliko pomeni in bodimo hvaležni za to, kar imamo in kar izvorno smo. Vsak od nas je edinstven in dragocen dragulj v tem čudovitem vrtiljaku življenja. Čas je, da se tega ponovno spomnimo, skupaj z dejstvom, da je sreča preprosta reč: bolj ko si srečen, bolj so srečni vsi okrog tebe.

Zato se vrnimo k svojim skupnostnim koreninam in zapustimo za nami veščine, ki smo jih v digitalni individualizaciji skoraj izgubili. Naj vprašanja, »koliko zaslužiš, od česa živiš, kaj si do sedaj že dosegel v svoji karieri,« zamenjajo »kdo si, kaj misliš in čutiš, da lahko storiš za dobro naše skupnosti in našega planeta, kako se počutiš danes.«

Če si iskreno želimo najti srečo, jo moramo nehati iskati v materialnih dobrinah, se namesto tega podati v labirint svoje osebnosti in se ponovno povezati s svojim bistvom. »Kaj je tisto, kar me resnično osrečuje?« se vprašajmo. Jasno, da udobje, varnost in luksuz omogočajo zadovoljstvo, a dejstvo, da smo zmožni živeti tudi brez tega, prinaša osebno svobodo. Še toliko bolj, če moramo za materialni luksuz dan za dnem prodajati svojo dušo, svoje vrednote in svojo moralo. Osvobodimo se! Vsak od nas ima v sebi moč in glas reči NE, družbenim predispozicijam zunanje sreče in tekmovanju s sočlovekom.

Kajti tisti pravi luksuz je biti sposoben ubežati pogojevanju in negativizmu sodobne družbe, ki nas s premnogimi izzivi vleče v vrtince izgube energije. Izkoristite svojo moč in recite vsemu temu NE! Pogumno izberite sebe in se dajte svetu takšni, kot izvorno ste. Obljubim, da se vam potem ne bo več treba dokazovati pred drugimi, da bi občutili srečo. Opolnomočeni s svojo lastno zavestjo boste jasno videli svoj prispevek k skupnemu dobremu in soustvarjanju srečne prihodnosti. Kajti ta se prične v nas samih in v opolnomočenem soustvarjanju osnovne celice družbe.